Gremo na Miklavža.

Do možaka starega.

Do debelega bradača,

ki nas čaka celo leto.

Pri Miklavžu smo,

juhej, kaj ima za nas?

Poglej, polno hrušk in mandarin,

jopa z toplih tkanin.

Vsi razposajeni smo,

pred Miklavžem tekamo,

po njegovi majhni hiši,

kot majcene urne miši.

Je Miklavž že okajen

od vse sreče, a potem

vzdigne glas:

Hoj, ve grdobe,

ne hodite tja do sobe!

Tja ne smete, mulci mladi,

tja ne smete, ne,

sploh ne!

Pred večerom smo odšli

z vrečami, z darili,

s smehom, radostjo in čokolado,

z dobrim prahcom za limonado.

Ko sem v postelji ležal,

sem si rekel: 

Čaki mal!

Le zakaj je stric ukazal,

le zakaj je tja pokazal?

V tisto sobo brez luči,

saj tam notri sploh nič ni.

Ko zaspal sem,

sanjal sem,

da lahko sem kar vesel,

a Miklavž, star in debel,

ni bil nič vesel,

da smo mulci ga ukanili

in v prazno sobo vstopili,

ker praznina je njegova,

ker je žalost vsa njegova.

Ja, Miklavž, ojojojoj,

pisal sem mu tisto noč,

za igrače, lutke, frače,

za ogromen kup daril,

a pozabil ga vprašati:

Ti, a ti si kaj dobil?

Vem, Miklavž nič ne dobi,

vem, da mu je prehudo,

vem, da se samo razdaja

mulcem, smrkljam vsako zimo,

ki za njega ne bo mimo.

Ko sem videl,

v čem je stvar,

tekel sem po belem smegu,

preko hribov in gora,

tja, kjer je Miklavž doma.

Skočil sem mu v objem:

Ti, bradač, saj vendar vem,

vem, da sam si, da boli,

a poglej me v oči.

Veš, Miklavž, nisi več mlad,

ampak TE IMAM RAD!

Starcu se je lice razjaznilo

in zakričal je:

KAKO LEPO DARILO!

Danes tudi jaz sem sam,

a Miklavža ne poznam,

vendar pa poznam ljudi,

ki bi Miklavža najraje

obrali do kosti.

Kje pa sploh živi?

Med jeleni s sivo kučmo?

S kožuhom, dolgo brado?

Ta Miklavž je celo leto

v srcih nas.

Na Svoji Poti