Gremo na Miklavža.
Do možaka starega.
Do debelega bradača,
ki nas čaka celo leto.
Pri Miklavžu smo,
juhej, kaj ima za nas?
Poglej, polno hrušk in mandarin,
jopa z toplih tkanin.
Vsi razposajeni smo,
pred Miklavžem tekamo,
po njegovi majhni hiši,
kot majcene urne miši.
Je Miklavž že okajen
od vse sreče, a potem
vzdigne glas:
Hoj, ve grdobe,
ne hodite tja do sobe!
Tja ne smete, mulci mladi,
tja ne smete, ne,
sploh ne!
Pred večerom smo odšli
z vrečami, z darili,
s smehom, radostjo in čokolado,
z dobrim prahcom za limonado.
Ko sem v postelji ležal,
sem si rekel:
Čaki mal!
Le zakaj je stric ukazal,
le zakaj je tja pokazal?
V tisto sobo brez luči,
saj tam notri sploh nič ni.
Ko zaspal sem,
sanjal sem,
da lahko sem kar vesel,
a Miklavž, star in debel,
ni bil nič vesel,
da smo mulci ga ukanili
in v prazno sobo vstopili,
ker praznina je njegova,
ker je žalost vsa njegova.
Ja, Miklavž, ojojojoj,
pisal sem mu tisto noč,
za igrače, lutke, frače,
za ogromen kup daril,
a pozabil ga vprašati:
Ti, a ti si kaj dobil?
Vem, Miklavž nič ne dobi,
vem, da mu je prehudo,
vem, da se samo razdaja
mulcem, smrkljam vsako zimo,
ki za njega ne bo mimo.
Ko sem videl,
v čem je stvar,
tekel sem po belem smegu,
preko hribov in gora,
tja, kjer je Miklavž doma.
Skočil sem mu v objem:
Ti, bradač, saj vendar vem,
vem, da sam si, da boli,
a poglej me v oči.
Veš, Miklavž, nisi več mlad,
ampak TE IMAM RAD!
Starcu se je lice razjaznilo
in zakričal je:
KAKO LEPO DARILO!
Danes tudi jaz sem sam,
a Miklavža ne poznam,
vendar pa poznam ljudi,
ki bi Miklavža najraje
obrali do kosti.
Kje pa sploh živi?
Med jeleni s sivo kučmo?
S kožuhom, dolgo brado?
Ta Miklavž je celo leto
v srcih nas.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Na Svoji Poti
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!