Kako bi rad objel te, stisnil k sebi,

kot nekdaj ko bila si mi še vdana;

in ko tako bila si vsa predana,

nebes milino sanjal sem ob tebi.

Pa je prišlo, kot strela iznenada,

ki trešči tja kar najbolj nam je ljubo

in vsa lepota prejšnja gre v pogubo,

izgine v hipu prejšnji čar in nada.

Tako med nama se je pripetilo;

in vsa lepota, ki je prej žarela,

je v hipu enem samem omrtvela.

A upanje kljub vsemu ni minilo.

Saj po nevihti vsaki spet zasije

dan sončen in s toploto nas oblije.

valjo