Lovim pogrezanje v presledek med dvema mislima. Zamrznitev prve je začetek poti. Pomaga mir in tišina. Potem se prepustim stanju brezmiselnosti in breztelesnosti. Le-ta odpre pokrov nad loncem, v katerem brbota navdih. Omamlja me radovednost, kaj se skriva notri. Negotovost trenutka je skrajno privlačna. Tok besed je podoben počasnemu vrtincu. V njem se lahko zatakne preveliko pričakovanje, ampak takrat je dovolj potrpežljivost in čas.

Spremlja me občutek lebdenja. Verjetno je s tem vzpostavljena večja pretočnost. Pogosto je tok podoben vodnemu curku. Gre za vznemirljiv pojav, h katerem se rad vračam.

Naslednji moment je nedoločenost vsebine. Prva iztočnica, ki zavibrira nad menoj, je magnet za naslednje. Ta privlak je nekaj skoraj nehotenega in predvsem neprisiljenega. Slojitev zlaga kupe kot odpadlo listje v jeseni. To zajemanje se izogiba načrtu. Zdi se mi, da bi s tem pokvaril čarovnijo. Nekako tako, kot da bi čarovnik razkril trik.

Sledi, ki jih puščam, so odraz mojih stanj in doživljanj v določenih obdobjih. Občutek imam, da sem mnoge od njih zaradi tega tudi lažje pustil za seboj. Dopuščanje odtekanja se mi zdi kot nekakšno umivanje.

pred menoj lijak
skozi prerez odteka
presežna voda

igorj