Razgaljanje
Ostala mi bo želja,
skrita v rahlem akvarelu.
Ko bo veter zataval v praznino
opustele sobe,
da obrne strani nedokončane knjige,
bodo barve skoraj obledele.
Nekje daleč bo samotna breza
zadrhtela ob razgaljanju svojih vej.
Vprašala bo svojega hladnega ljubimca:
»Po kateri krivdi diši tvoj dih?«
iz lirične sivine
v sunkovit obrat...
skoraj udarec
ki zadane
Hvala, Igor, da si se pustil zadeti. :)
Lp, Polona.
nežna, skrivnostna, s pridihom bolečine. Močna.
lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 26. 11. 2022 ob 13:09
- Prebrano 532 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 286.9