Visok zid sega do neba.
Kot da je tu od nekdaj
in bo za vedno.
Brezbarvna gmota molka.
Ne sliši se zvonov,
samo drobno pero drsi po hrbtenici
in kosteh glave.
Čez čas izgine še to.
Koprena kapljic
priprhuta kot metulj -
s komaj slišnim šuštenjem goste svile.
Sede name in se stopi.
Pusti mi krila ...
velika, z drobnimi, srebrnimi pikami.
Valovim po etru.
Pajčevinaste roke
brišejo valove,
enega za drugim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!