Zala,

Moja najmilejša, edina, vestalka,

najplemenitija,

svećenice, Zala, zovem te!

Neizmjerno sam sretan,

kad mi pišeš na papiru! Ti, samo ti*.

Poslednjo molekulo zavoham,

če je tvoja.

Na licu čutim prividni dotik tvojih žametnih (…);

prsti,

ki mi od-poljubljajo povrhnjico.

Nič ne de, tudi če mi vsa odteče, 

če se podnjo naselijo muhaste ličinke, nič ne de. Odsotnost je prisotnejša. Prisotnost odlaša užitek.

“Barem na tren. Samo da si opet tu,”

ti bom govoril do osemnajstih stopinj 

morja

srednjega novembra,

ko sem pisal s prstom v od vseh zapuščeno mivko, Zala, vsako črko je zradiral val in vsak val sem zaklinjal: daj, vrni, teleportiraj!

Rotim te, kao Ozirisa ga molim,

da mi te vrati,

bog brez človeškega pedigreja,

rekoh mu: “Da je milujem više od onih koji su obožavali more i pjesmu i galebe. I sol.”

Ona si, Izis si, vrni se

in jaz

bom zibal vsak zapogib tvojega izdihanega

psevdospomina,

nosil higieno, poljedelstvo, gradbeništvo, zvezdoznanstvo,

sve ovo i više

tebi, Zala, 

med tvojimi nožnimi prsti

sem razbiral svojo edino bodočnost, drobna zrnca chia. Čija si? Budućnost.

Jürgen bom! Reci!

Veoma najtvoj-ji,

                              Tvoj

__________

* https://www.youtube.com/watch?v=HmdZ-cEzk6s 

Mirjam Dular