Naj bo ta svet težak ali lahak,
na njem smo malce vsi mi zagrenjeni ,
da vsak v telesu, kot v opoju ždi,
ko da s telesom smo le zasvojeni.

Zato se vprašam, če ni morebiti
telo le opij ki nas je objel?
Da nismo le prikladno z njim zakriti?
Kot s hlapi je pripet pijan za šank?

Kot frik, ki se v smeteh za iglo skriva?
Kot deloholik, ki vpet v 'mus' gara?
Kot v seks ujeti skrit je v mrč kurbišča
in igroholik, ki v ekran zija?

Če izpostavimo to predpostavko
in jo na višji dvignemo nivo,
odpre vidik se, da nam je zdravilo,
ki reši nas le to, da umre telo.

Ob tem pa se pojavi kup vprašanj.
Nam je rešitelj dan? Kak terapevt?
Na razpolago so ali jih ni?
Nas kdo sposoben je izvleč iz sanj?

Na misel pridejo mi le morilci.
Ti delajo tako, da iz telesa
na svoj način izbezajo duha
pa morebiti oni so zdravilci.

Zdravilci, ki vedo kako izvleči
iz opoja sladkokislega vse nas,
a mi upiramo se in norimo,
češ ni to prav! Ne gre! Ni pravi čas!

Zatorej se vse bolj mi zdi, da končno
prišel je čas spreminjanja sveta,
ki sem poznal ga zasvojen s telesom.
Saj vsaka nova generacija

telo vse bolj mrcvari in cefra.
zatorej pravim, da bi morebiti,
ob vsem razpredenem v tej odi niča
se morali med sabo vsi pobiti.

In rešeni bili bi vsi, kar vedel
je mnogoter diktator. Vsak divjak,
ki iztisnil kakšno dušo je iz telesa
pa bi postal mednarodni junak.

Le glejte; bodite pozorni danes
in vse naslednje dneve in noči,
na to, da če se hočete rešite,
poiščete ga, ki na vas preži.

Med nami jih ne manjka mojstrov teh,
sposobnih delat skupno terapijo
saj so zdravilci prvega redu,
ki brez vesti po svetu vsem morijo.

Potrebni so, kot gozdu je požar,
po njem ves gozd mladostno znova vzklije.
Zatorej bojte znamenj se miru
sledite tistemu, ki psovke vpije.

Želim vam bivanja na višji ravni,
zatorej se odločite tako,
da ne zasužnji vaše vas telo.
Premagajte ga in bodite glavni.

Tomaž Mahkovic