Nenavezanost nas povezuje. Z

besedami prečimo krakelire srca,
globine duše in višine uma. Mar res?
Preteklost se ne spreminja, videnje
preteklosti pa je brezčasna premena.
Domovina je brezno – veliko morišče,
skrito pod emajlastim loščem hvale o
pravičnosti, svobodi, poštenju, blagostanju
in miru. Ko mrtvi spregovorijo so glasnejši
od živih, a našemu narodu, zvestemu le
resnici, tega ni mar. Če je vse brezkončno, si
moramo sami postavljati meje sprejemljivega.
A mi, z dokazi radi delamo kot z nezaželenimi
najdenčki na pragu doma, pod katerim je skrit ključ.
In četudi imamo pravila kar malo za hec, vse
resneje igramo igro, ki smo jo pričeli igrati ob
rojstvu z brezni preluknjane matere. Polnimi trupel,
kot je polna nadevana kokoš za praznično kosilo.
In naj si naši kurirčki še tako vneto v Bruslju
brusijo jezike, smo tu sami sebi dobro in zlo.
Zatorej, poslušajmo mrtve, če že živih nikakor
ne moremo niti videti.
                                   Pa vabljeni k razmišljanju.

Tomaž Mahkovic