Ni stopinj na nebu,
skozenj je prehod prozoren.
Kot neroden obešenec na prekratki vrvi
žariš v zgodnji večer.
Nekdo ti je ukradel ščit
in zdaj si gol pred jato glasnih žerjavov.
Jesen je, si praviš.
Izdolbeno zveniš in dišiš po požetem.
Pred tabo se miza varljivo šibi.
Bogastvo je kot spolzek jalov mrest
in ključ te še vedno čaka v vratih.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!