Oči davne

Spomeniki in plošče so 

vrednote. Brez pričevanja 

po glasu dišijo na njih rože. 

In ne pozabljajo se svete podobe. 

 

 

Prideš in greš.

Rojijo besede neizrečene.

Eden in isti sonet :

Ti me sanjaš še, ko jaz izpod

neba gledam te. In si želiš,

da vsaj za trenutek vrnil bi se.

 

Sveti svetilnik,

kot utrip marmorne plošče.

Sijejo moje oči davne z licem

napisane samote. Moj tempelj

tihi molči, mehča tvoje solze.

Ko prepojene častijo

duše slavne.

 

Tvoje oči moje, mojim podobne.

Gledajo v skale na strmine

sončne. Kjer Lungo Mare živi

svoje sprehode. A izpod obzidja

med krošnjami neubrane so oljke.

 

V miru naj počivajo duše.

Spočije se morje.

Izbrišejo solze. 

Blanka Drnovšek

miko

Poslano:
03. 11. 2022 ob 23:00

ja.

Zastavica

Blanka Drnovšek

Poslano:
04. 11. 2022 ob 02:21

miko - Hvala, da si se oglasil...

Lep pozdrav 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Blanka Drnovšek
Napisal/a: Blanka Drnovšek

Pesmi

  • 03. 11. 2022 ob 17:24
  • Prebrano 228 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 97.09
  • Število ocen: 4

Zastavica