Spomeniki in plošče so 

vrednote. Brez pričevanja 

po glasu dišijo na njih rože. 

In ne pozabljajo se svete podobe. 

Prideš in greš.

Rojijo besede neizrečene.

Eden in isti sonet :

Ti me sanjaš še, ko jaz izpod

neba gledam te. In si želiš,

da vsaj za trenutek vrnil bi se.

Sveti svetilnik,

kot utrip marmorne plošče.

Sijejo moje oči davne z licem

napisane samote. Moj tempelj

tihi molči, mehča tvoje solze.

Ko prepojene častijo

duše slavne.

Tvoje oči moje, mojim podobne.

Gledajo v skale na strmine

sončne. Kjer Lungo Mare živi

svoje sprehode. A izpod obzidja

med krošnjami neubrane so oljke.

V miru naj počivajo duše.

Spočije se morje.

Izbrišejo solze. 

Blanka Drnovšek