molk
sama je
na stenah njene bolne razdražljivosti
se izrisujejo sence molka
sence potlačenega spomina
ki v tišini noči vreščijo
vedno vreščijo v dolgih presledkih
in kličejo v telo blaznost ohromelosti
neskončnosti in nespremenljivosti
in njena vrata ostajajo zaprta
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
- 02. 11. 2022 ob 13:25
- Prebrano 341 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 50
