Prečim pogorišča zgodovine in nabiram skrite
artefakte preteklosti. Arhitekti goljufij so nas
zazidali v lep stolp, ki ga vzdržujemo sami.

Zase. Tu čakamo, da Zlatolaski zrastejo lasje.
A Zlatolaske ni. Noče iz pravljice. Pripada pa
nam striženje. Po akcijski ceni. Veseli nas. Radosti.

Golobučni lažje plešemo. Lažje garamo. Lažje
poslušamo kravatanje, ki iz foteljev oznanja
enakopravno delavstvo. Delavstvo vcepljeno v

poklice, ki so bili nekoč namenjeni pomagati
ljudem ostati ljudje. Učitelji, vzgojitelji, sodniki,
policisti, vojaki, zdravniki, reševalci, gasilci;

poklici na poklic so padli v osemurni delavnik,
brez odgovornosti, brez spoštovanja, a s pravico
do stavke. Na papirju, saj papir prenese vse. V

pravljici prenese celo ogenj. Poklici s pravico
enakosti med delavci. Enaki pri plačah in davkih.
Enaki pri odločanju med enakimi, zdruznjeni pod

škornji kravat Enakih med enakimi vse do današnjih
dni. In dlje. Še stoji stolp. Stoji, kot kamenkost. Večni
spomenik laži. Svetlikajoč se v soju žarometov obetov.

Lepozveneča burka. Omejena resničnost. Butoh ples.
Vera v trdnost majavosti in ruševin. Moč leporečja.
Moč prebesednjenih besed, prevrednotenih vrednot.

Sreča. Čista sreča.
                                                Sreča na sončni strani Alp
                                                po naravnem pravu pravih.

Tomaž Mahkovic