Med peto in četrto somrak sine.
V bledikavi tančici je zaspan še
in malomarno lice si umije.
Iz las popadajo mu zadnje sanje,

spolzijo nemo v prsi še nezrele,
da hitri veter nič več jim ne more.
Zato odpleše tja do stare breze,
v razkošje modre, čakajoče krošnje.

Sameva ona mirna ... v dneve. Šumi
so njeni prijazni, nevsiljivi,
spomini se mehčajo v plesu. V grudi
sokovi se medijo - so zdravilni.

In ko meglice izperejo slike,
poseješ v upe vnemo radoživo -
zaseje se v globino korenine.
Zgubijo dvomi sami se v praznino.

nada pecavar