Postane trepetlika
in vse se zdi mogoče,
ko čuti dihe vroče
in slan dotik jezika.

Je bleda lune mena
in droben črv zagloda.
Ji reče on prismoda -
je vedno bolj prstena.

Besede dolge piše -
ostale so v predalu.
Zašlo je sonce kmalu ...
objem si prazen riše.

Zagleda tam sršena,
iz cveta na cvet leta -
diši melisa, meta ...
Je zgodba brez imena,

varljiv je let kresnice.
Prebira si spomine -
nasmeh se kar sam vrine.
Dišijo spet gorice.

Svetloba riše vzorce.
zasvetijo se sige,
je sladkost zrela fige,
preganja glasne škorce.

nada pecavar