Smrt

Dolgo sem te čakal in te prosil,

jokal, molil a sem le izprosil;

da prideš že in me sabo vzameš,

s črnim plaščem tesno me objameš,

ki golo telo bo čisto podhladilo,

strdilo in v mrliča spremenilo,

da ne bo več sape iz izdiha,

ne bo poznal se vdih od vdiha.

 

Konec bo življenju svoje sreče,

ki usiha kakor plamen sveče,

zbira moč in up, da ne ugasne,

z roko v roki smrti grdo glasne,

ko se noč na celi svet priklenja,

z okovi ga drži in ne pojenja,

do jutra v barvi svetle človeške krvi,

kjer tujec tvoji zemlji, brata mori.

VonMann

Nada

Poslano:
26. 10. 2022 ob 09:55

Včasih je smrt odrešitve, a v tej pesmi se nekako nejasno prepleta osebno občutje s stanjem smrtnega nelagodja v družbi

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

VonMann
Napisal/a: VonMann

Pesmi

  • 25. 10. 2022 ob 22:11
  • Prebrano 180 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 51.25
  • Število ocen: 3

Zastavica