Dolgo sem te čakal in te prosil,

jokal, molil a sem le izprosil;

da prideš že in me sabo vzameš,

s črnim plaščem tesno me objameš,

ki golo telo bo čisto podhladilo,

strdilo in v mrliča spremenilo,

da ne bo več sape iz izdiha,

ne bo poznal se vdih od vdiha.

Konec bo življenju svoje sreče,

ki usiha kakor plamen sveče,

zbira moč in up, da ne ugasne,

z roko v roki smrti grdo glasne,

ko se noč na celi svet priklenja,

z okovi ga drži in ne pojenja,

do jutra v barvi svetle človeške krvi,

kjer tujec tvoji zemlji, brata mori.

VonMann