
noč zgori v saje
čadast dan je vsakdanja obleka
sledi oprijemanj rišejo strah
odtise stopal vrtinči veter
skozi črne trobente
poje nit luči
po njej polzi temačnost
navzgor
v usta ki nas izrekajo v svetlobo
ušesa spijo kot netopirji
obrnjena k pogorišču svetih tal
k pohojenemu venčku marjetic
k razsutim kapljicam rdečega šipka
zacvetel bo v divjo vrtnico
in morda
morda
njena lepota prodre skozi pajčolane
pajčevinastih slepil
Upanje je nesmrtno, čeprav se nenehno poudarja, "da zadnje umre," to kaže kako negotovi smo ko gre za življenje, čeprav vsak dan utonem v nezaveden sen se ne vznemirjam, saj se bom itak zbudil. Toda nekega dne se ne bom vrnil v "hišo telesa" le opazoval bom svoje negibno telo in se čudil, da sem živ...to zna biti zapleteno saj je človek v snu in se kaj več kot buden ne zaveda, to pa kaže, da je ozaveščanje zelo pičlo...no, naslov pesmi zagotavlja "Upanje," le stvar časa je kdaj ga bom sestavil z nečasom...
Upanje
... v venčku marjetic
in v kapljicah rdečega šipka
kako lepo in obenem pretresljivo žalostno za čas, ki bi lahko bil blagostanje, pa je poguba.
Objem, Marija
Hvala, Svit.
Po tem tudi upanje ne umre. :)
lp
pi
Draga Marija, kako lepo si zaobjela moje misli.
Zelo sem vesela, da so se izpisale v venec in venček, ki si ju našla.
Objem
pi
Kot tisočletna goščava okrog Trnuljčice, mogoče še bolj skrito Upanje ... čestitke,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
Kako lepa misel - o Trnuljčici.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!