noč zgori v saje
čadast dan je vsakdanja obleka
sledi oprijemanj rišejo strah
odtise stopal vrtinči veter
skozi črne trobente
poje nit luči
po njej polzi temačnost
navzgor
v usta ki nas izrekajo v svetlobo
ušesa spijo kot netopirji
obrnjena k pogorišču svetih tal
k pohojenemu venčku marjetic
k razsutim kapljicam rdečega šipka
zacvetel bo v divjo vrtnico
in morda
morda
njena lepota prodre skozi pajčolane
pajčevinastih slepil
Poslano:
22. 10. 2022 ob 08:52
Spremenjeno:
22. 10. 2022 ob 08:53
Upanje je nesmrtno, čeprav se nenehno poudarja, "da zadnje umre," to kaže kako negotovi smo ko gre za življenje, čeprav vsak dan utonem v nezaveden sen se ne vznemirjam, saj se bom itak zbudil. Toda nekega dne se ne bom vrnil v "hišo telesa" le opazoval bom svoje negibno telo in se čudil, da sem živ...to zna biti zapleteno saj je človek v snu in se kaj več kot buden ne zaveda, to pa kaže, da je ozaveščanje zelo pičlo...no, naslov pesmi zagotavlja "Upanje," le stvar časa je kdaj ga bom sestavil z nečasom...
Upanje
... v venčku marjetic
in v kapljicah rdečega šipka
kako lepo in obenem pretresljivo žalostno za čas, ki bi lahko bil blagostanje, pa je poguba.
Objem, Marija
Hvala, Svit.
Po tem tudi upanje ne umre. :)
lp
pi
Draga Marija, kako lepo si zaobjela moje misli.
Zelo sem vesela, da so se izpisale v venec in venček, ki si ju našla.
Objem
pi
Kot tisočletna goščava okrog Trnuljčice, mogoče še bolj skrito Upanje ... čestitke,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
Kako lepa misel - o Trnuljčici.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!