Smrkam, jočem, tebe hočem,

ti pa me ne slišiš več,

trmoglav sem in nesramen

bil do tebe res preveč.

Prosim, prosim, daj oprosti,

saj bom priden spet postal,

rad objel bi te in cmoknil,

stisnil v topel se objem,

saj pri tebi sem na varnem,

to že dolgo, dolgo vem.

Ti si sonček, ki me greje,

ti si moja zlata mamica,

ti učiš me, ti me braniš,

tebe ljubim iz dna srca.

Nagajivost je nadloga,

ki zares ji nisem kos,

res ne vem, zakaj nagajam,

ampak skačem raje bos.

Antonija