Mientras la sombra pasa de un santo amor, hoy quiero 

poner un dulce salmo sobre mi viejo atril.

Acordaré las notas del órgano severo
al suspirar fragante del pífano de abril.

Madurarán su aroma las pomas otoñales,
la mirra y el incienso salmodiarán su olor;
exhalarán su fresco perfume los rosales,
bajo la paz en sombra del tibio huerto en flor.

Al grave acorde lento de música y aroma,
la sola y vieja y noble razón de mi rezar
levantará su vuelo suave de paloma,
y la palabra blanca se elevará al altar.

Antonio Cipriano José María Machado Ruiz (1875 -1939)

Bil je eden od najpomembnejših španskih pesnikov 20. stoletja in pripadnik t. i. generacije ’98. Na Machadovo poezijo so vplivali francoski simbolisti. V svojem prvem pesniškem obdobju se je posvečal ekspresiji intimnega sveta, nato pa se je osredotočil na dialog in zunanji svet. V svojih zadnjih letih se je ukvarjal s filozofsko poezijo, eksistencializmom in časom. Glavne teme njegove poezije so: tesnoba, melanholija sanj in spominov, eksistencialni problemi, iskanje boga, spomini iz lastnega življenja (otroštvo, mladost, ljubezen, smrt, nostalgija za njegovo ženo), skrb za Španijo in njeno usodo. Čeprav je bil Machado na začetku modernist, za njega ni značilen izrazito ekspresiven stil, temveč treznost in jedrnatost.

Hvala za še enega pesnika (nisem ga poznala) in lepo pesem!

Ja, pred šestdesetimi leti je bil tudi zame odkritje. Nanj me je opozorila tudi tista Španka, ki je "kriva" da znam nekaj malega špansko. L. 1975 so izšle njegove pesmi tudi v slovenščini - v Minattijevem prevodu.