Ne bi šla.

Zato, ker vem,

odhajam. 

Naj ne zadajam več živih ran

času, naj bo lažje

tistemu, ki tu in tam še nate

misli. Spomin je blag, bolj milosten.

Tudi po pomoti

tja ne bom udirala.

Ne ugovarjava

materi bolečine s katero je varno,

tudi z mislijo

ne prideva tja do konca,

kjer bi bilo skoraj nekaj drug drugemu reči,

enako kot ne reči ničesar. 

Še se mi jasni, kar se mi je komaj

hip prej zazdelo zdaj,

da je

podoživljanje,

ne oblika življenja.

Spomin je edina realna bližina,

kadar drugega ni in niti

poti k tebi ni.

Zato se z neznosnim

soočiš.

Ne čutim korakov,

ampak nekaj drugega.

Z nelastno

prisotnostjo

morda 

končno pridem do tja,

od koder sem šla,

kjer nisem več

samopodoba.

afrokinetika