Vsi

zvonki dovtipi
in
prazno žlobudranje,
naj te ne uspavajo.

Dobro je,
če
ohraniš,
neguješ,
tako zmerno gosposko držo,
spoštljivo do vsakogar
in
srečo,
katero podkrepiš
v
klepetu ob robovih
usahle noči.

In zdaj
lahko
objameš
tudi njega,
ki ti ni dal ljubezni.

Ti zmoreš
svet ljubiti
z nežnostjo
s svojo ranljivostjo.
Ti znaš ljubiti
v tišini
brezpogojno
in
brez zahtev
ter
brez vračil.

Danes so tvoji koraki spočiti
in
pripravljeni
na
toploto.

Odštevam sekunde,
da trenutke v dnevu
podaljšam
v
mesec,
zagotovo še v leto.

Oči berejo povest,
ko
z mehko besedo
trgajo prazne strani,
takrat se
komaj slišno oprimejo na oktober.
Kmalu se dotaknejo tudi umazanije na steklenih površinah.

Zjutraj
spoznaš,
da
v
mestu
stanuje
dualnost malomeščanske morale,
kupljena vrečka suhih brusnic,
pripet šum na vrvici olesenele jerebike,

vonj prvih pečenih kostanjev,
ognjeni žvižg molotovke.

Na ustnicah pa ni besed brezdomca,
ne slutnje
o
hladni zimi.

Pogledam se v žalost,
preštevam peclje,
ki tiho pomendrani
opominjajo
na
krošnje
zvedave
preteklosti.

Jernej Jager