Na nek čisto navaden dan,

ki enako kot drugi dnevi se prične,

začutiš svojo nepomembnost in nemoč.

Počutiš se drugače,

kot počutiš se vse druge dni,

četudi zjutraj vstal si kot vsak dan

in počutil si se čisto dobro,

bil si vesel in razigran.

Nato v trenutku nekem nekaj se zgodi,

nek sprožilec čisto nepomemben

tvoj dan korenito spremeni.

Pričneš se spraševati,

kaj namen tvojega obstoja je na zemlji tej,

kaj je tisto,

kar v življenju naj bi počel?

Sam sebi v trenutku tem

zdiš se čisto nepomemben,

saj se ti zdi,

da nihče te ne potrebuje,

da tvoje delo prav nič vredno ni.

V trenutku takem vidiš,

da nekateri obrazi okrog tebe zlagani so,

da kar še včeraj bilo je dobro in lepo,

se je v trenutku razblinilo v širno nebo.

Kljub temu pa moraš se nekako v roke vzet

in ta trenutek slabosti na hitro že v kali kar zatret.

Vsak človek namreč je pomemben

in nič na svetu dejstva tega ne spremeni,

saj brez človeka tega tu in zdaj

življenje enako ne bi bilo

in bi v čisto drugo smer zatavalo.

darjapeterin