Bledi se luna. Jutro
izvije iz temine
se golo, lepo, sveže -
v oko svetloba sine.

Je dež izpral oblake.
Meglica diha gibe,
zakriva krošnje, debla,
zariva se med hribe.

Na jasi lačni srni
se paseta v tišini
in le nemiren veter
izgublja se v globini.

Prinese pesmi sladke
in vonje gozdu žitke,
vijuga tam pod skorjo
samotne smreke vitke.

Razkuštra dolge veje,
napije se mladosti,
igra se s hrepenenji,
opit je od norosti.

Slikar zbudi se poten.
Je sanjal veter, smreko...
ujel bi rad romanco,
ljubezni te pripeko.

Na zidu slika zlata
razveže se v spomine,
če stopiš v nje bližino,
mrmra si -glej vse mine.

Te primem tam za roko,
drhtiva in drhtiva,
ti veter, jaz sem smreka...
v neskončnost zagoriva.

nada pecavar