Veter severovzhodnik, steza nič-tri

  
Do tu lahko slišim motorje

kot puščica mimo švigne

in v ušesih mi zvoni

Moker asfalt se trese

kot tančica dež prši

dokler ne vzleti in lebdi

soncu nasproti

Nad oblaki

mora biti svoboda brez meja

Vsi strahovi, vse skrbi

pravijo

ostanejo spodaj skriti

In vse tisto

kar se nam zdi veliko in pomembno

je nenadoma prazno in majhno

Še dolgo ji sledi pogled

v objem temnih oblakov

dokler luči postopoma

ne zabriše dežja sivina

Oči so izgubile tisto drobno točko

samo od daleč

še zveni monotono

brnenje motorjev

Potem je vse tiho

grem

Dež prodira v mojo jakno

nekdo kuha kavo

v baraki kontrole

zračnega prometa

V lužah plava bencin

preliva se kot mavrica

v njem se zrcalijo oblaki

rad bi z njimi poletel

DragoM