In vendar, navkljub vsemu življenje vztraja,

da strah mojega imena zlahka ne pozabi.

Nemoč za telesom mojim grabi

in dvom me neutrudljivo v svojo temo vabi.

A naposled oko trudno, venomer v svetlobo seže.

Uvidi, da mineva tam nekje jesen

in da na jezeru sonce zlahka zlomi led.

Da po žgočih dneh v gorah slej ko prej zapade sneg

ter na trati pridno, vsak prvi dan pomladi, na novo zraste zopet prvi cvet.

Zato težko življenje le stežka vztraja,

kajti tam zunaj svet,

ta se trmasto ne vdaja,

saj tako kot človek srečen, si želi živeti in vselej biti lep.

Keltski