Job
s potrtostjo
se hrani moja duša
z verzi
ki so požrli očeta
ti liki
se v resničnosti ne prepoznajo
reče
sprehajam se po zemlji
in še k Jobu skočim na ogled
ne razumem teh besed
zbegana je moja duša
ni umrla
zavihani rokavi
mesnate podlahti
soseda k soncu dvigata kozarce
iz gnezda pada mlad orlič
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 27. 09. 2022 ob 01:52
- Prebrano 310 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 66.45
