Tako obrnem pogled od sonca.

za en trenutek. 

objame me mrak, katerega ni konca,

hladen Je občutek.

izbrisan je tvoj obraz,

Jočem iz sebe spomine,

na tebi je le mrtev izraz,

niti kaplje bolečine.

nova barva nasmeha ti pristaja,

ko mimo mojih pogledaš oči,

Ampak misel nate še obstaja,

ko dnevi so nesmiselne noči.

morda res nisem vredna,

da s teboj delila bi življensko kitico.

ta zgodba res je bedna,

Šivanka obdeluje srčno mišico.

zdaj puščam,

da tvoje platnice ostanejo puste,

ko moja duša polna bo snega.

nekoč spet kdaj najdem te,

A v telesu Nekoga drugega.

Amoris