ZAKAJ

Stalno se sprašujem in ogledujem druge

poglabljam se v svoje dušne segmente

zakaj pišem pesmi in živim s poezijo

je to zavest posebne tangente.

Vsak se dotika svojega ega

mu nudi zadovoljstvo spoznanja

kaj vse lahko um počne

ko ubesedi smisel kar sanja.

Dopuščam da skozi mene prodira beseda

kot da je  v meni še eno življenje

ki mi narekuje neznane misli

dovolim mu izražati svoje mnenje.

Po drugi strani se vriva posmeh

preziram to zvrst naslade

rajši poslušam dušni nasmeh

saj mi dviga osebne zaklade.

Iz neznanih strani mojega stanja

se širi upornost slična nečimrnosti

enaka vprašanju kaj zmore moja gordost

ko se preliva v upornost.

Med drevesi so rado videna posebna

visoka in močna kot hrast

tudi poezija se rada primerja                                               

posluša odzive na svojo rast.

tomi