Čisto potihem občudujem jutra,
čisto potihem, da jih ne zbudim.
In žametno mehkobo prve kave,
ki steče mi po grlu, ko še spim.
Ta lena jutra, ko poslušam ptice,
vsa nežna še, od jutranje meglice
in tvoji prsti krožijo, mamljivo ...
Lastijo si trenutke - radoživo.
Čisto potihem gledam vek trepet.
Tvoje oči me mamijo - polet.
Ujetnik te azurne sem lagune.
Spet sanjam. Dih ujameš med tolmune.
Čisto potihem občudujem jutra,
ki se počasi stapljajo v poldneve ...
Za nama spet je noč (pre)polna ognja,
ki slika sanjski svet moderne Eve.
kaiiabonca