Pod hrastom pred šolo v tišini stojiva,

s pogledi molče si bližino deliva,

ne veš, da te ljubim, a veš, da ne znam,

ljubiti te nežno, kot ljubim se sam.

Objel bi te rad in te stisnil močno,

začutil toplino, te prijel za roko,

iz ustnic teh tvojih bi bral poezije,

ki pišem jih zate poln harmonije.

Igraš se z lasmi in me zapeljuješ,

opaziš pogled in se posmehuješ,

mi vrneš pogled, ki res mi je znan,

a lepši še bolj, ko rojeva se dan.

VonMann