Duša –

požrešno bistvo eksistence,

pogosto celo denarno potratna

(celo verske resnice stanejo –

pisma, ki so sveta,

ne pridejo po pošti brez znamke).

Mati v sicer diplomatskem prepiru pripomni,

da bi mogla dušo dlje časa hraniti,

hraniti s knjigami, vero in tišino,

preden bi jo začela razdajati.

Pa saj ji verjamem.

Imam olje, ampak nisem vdova

in dvomim, da sem ena treh najljubših Jezusovih rib.

Tudi Merlakeinstein je hranil svojo dušo

s samorogovo krvjo,

(ko ni hranil J. K. Rowlling z denarjem).

Mati dvomi v Indijce na mojem Instagram profilu poezije,

(priznam –

v spopadu z Merlakeinstainom bi verjetno izgubili).

Dvomi tudi v moje prijatelje,

ki raje goltajo moje nasvete kot antidepresive –

čeprav običajno na koncu posežejo po 3. medikaciji.

Predvsem pa ne zaupa vame.

Pizda, ampak, ko se ne oglašam na telefon res jokam sama.

Na koncu jočejo vsi,

še najglasneje tisti v vakumu

(njihovi kriki ostajajo ujeti v očeh,

odzvanjajo v njihovem koraku).

Ljudje leta gradijo čustveno stabilnost,

da se potem spet leta učijo jokati.

Veliko let gre za to,

da postanemo to, kar bi morali biti

in nato spet to, kar smo bili.

Veliko let.

Ampak povsem razumsko je,

da zapravljamo leta.

Če jih ne bi zapravljali, bi jih začeli čutiti,

in ko začnemo čutiti čas, začnemo čutiti tudi smrt

(ker smrt ni nič drugega kot odsotnost časa,

in to kar čutimo, o tem radi razmišljamo).

Nihče rad ne razmišlja.

Zato pa mnogi dobrohotno razmišljajo namesto nas.

O nas in o naših problemih,

predvsem pa kje in kako,

bi bili pripravljeni plačati za njih.

Od podjetništva do politike,

povsod se rešuje, naše, tvoje probleme.

Presenetljivo, da celotno gospodarstvo, cel sistem stoji,

prav na našem, tvojem nezadovoljstvu.

Eva Šubic