Zdaj vem, da dolge korake

ustavlja razgled. In mogoče

pa samo sanjala sem.

Ta skok nazaj v poletje še en.

Od Kvarnerja čez Senj.

Sončni Dalmaciji v objem.

Ob magistrali poletje še

minilo ni. Sonči se kamen med

vsemi zakladi. In kot morje ziba

moja se duša nad olivnimi

oltarji. V Dalmaciji.

Lahko bi me videl med vsemi

temi nasadi, ko stojim tu na

trdih kamnih. V beli prosojni

halji nad globokimi prepadi,

ki so na slapovih časa nastali.

Tu ob magistrali nekje med

cvetočimi oleandri.

Tukaj, kjer oleander še cveti.

Mi sanje otopli ob tamburi.

V Dalmaciji.

Čudovit je dan in vsaka noč.

Pred menoj valovi in samo

morski tok. A slišiš ta gong ?

Odmeva, odmeva cerkveni

zvon daleč naokrog.

In Sonce padlo je dol.

Kot smola od bora začel dež

je škropiti čez pomol. Sama duša

mi gleda v let ptice in poleti v

ozke stare ulice nad lepe vasice.

Res v Dalmaciji drugačen je svet.

Tu cvetim jaz in oleandra cvet.

Na plaži Jadrije raznobarvne

so kabine, kjer v očeh duše

svetijo iskrice. Tu med

gostoljubnimi ljudmi.

Ob magistrali v Dalmaciji.

Zdaj vem za potopis le njen.

In kje skriva se razgled v

srcu Dalmacije. Tam nekje,

kjer še obstajajo žive pravljice. 

Blanka Drnovšek