Da vzklije – sto rok
Jo okopava – vije sto rok
Jo po kolih in brajdah
Po težki zemlji rije sto rok
Od zore do mraka
Sonce žgoče sije – sto rok
Jo neguje
Jesenski veter brije – sto rok
Trga njen sladki sad
V velike sode vlije sto rok
Njen sladki sok – ki zdaj
V spomin se pije sto rok
Poskočna, jedrnata in vsebinsko bogata ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dedihajka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!