Temno šumijo jelše,
tam zeva, glej globel!
Tema je v mislih njenih,
ten njen srebrno bel.

Bi rada ga ljubila -
od drugih je preklet.
Nemoč je vrgla sidro,
grozeč postane svet.

Srce gori kot plamen,
bolijo rdeči kriki.
Ničvredna sta in bosta -
grozijo zlobni siki.

Povsod strupene kače,
obup jo reže, trga.
Zaman so njene prošnje,
brezsrčna je sodrga.

Ga v deko je zavila.
Ne sliši več da joka.
Spusti ga v mrzlo reko...
samo neslišno stoka.

Zgubila vse spomine.
Bila je le še kamen.
Jo sekajo, jo klešejo.
Samo odmeva - amen.

Ko vsi že trdno spijo,
do reke se odplazi.
Uspavanko zapoje,
izginjajo obrazi.

nada pecavar