UJETA


Temno šumijo jelše,
tam zeva, glej globel!
Tema je v mislih njenih,
ten njen srebrno bel.


Bi rada ga ljubila -
od drugih je preklet.
Nemoč je vrgla sidro,
grozeč postane svet.


Srce gori kot plamen,
bolijo rdeči kriki.
Ničvredna sta in bosta -
grozijo zlobni siki.


Povsod strupene kače,
obup jo reže, trga.
Zaman so njene prošnje,
brezsrčna je sodrga.


Ga v deko je zavila.
Ne sliši več da joka.
Spusti ga v mrzlo reko...
samo neslišno stoka.


Zgubila vse spomine.
Bila je le še kamen.
Jo sekajo, jo klešejo.
Samo odmeva - amen.


Ko vsi že trdno spijo,
do reke se odplazi.
Uspavanko zapoje,
izginjajo obrazi.

 

 

 

 

 

 

 

nada pecavar

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
17. 09. 2022 ob 20:04

Čestitke za balado, ki oriše brezup neke matere. Metrično gladko teče, skratka- lepo.

 Lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

nada pecavar
Napisal/a: nada pecavar

Pesmi

  • 16. 09. 2022 ob 09:13
  • Prebrano 134 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica