Ko dosti vsega imam,

rečem, da grem "dam".

Saj, povem še na dolgo,

v DAJ DAM, staro menzico.

Spredaj nobel parkirišče,

v kleti zgledno je stranišče

in še nižje zaklonišče.

Vstopim tja čez vetrolov,

na en sendvič in domov.

Plačam vse ubogi ženi,

z žulji v mislih

in s problemi.

Zunaj čaka "štefan" plavi,

nasmejan si "šljem" popravi.

"Nisi videl tistih "krac"!"

Vem, da tam stoji "parkplac",

kjer že dvesto let piše:

Plačaj 20 din,

nič "više".

Videl sem in vedel tudi,

da se vsak po svoje trudi,

da vsak "migec" to pozna,

prejme nekaj, rajši da.

Jaz pa, pamet v stoenki,

k parkirnini dam dve enki,

pa dve ničli in še sto,

je v papirju pisalo.

Vidim,

da je bolje stati v koloni,

vse razdati,

kot dobiti stokrat več

na papirčku za v peč.

Stari "štefan" se smeji,

pa v fička odeti,

dati 20 dobro je,

a dobiti 2000 najbrž ne.

So dinarčki,

jih več ni,

v žepu, na položnici.

Dosti čisto vsega imam,

jest grem jutri kam drugam,

v Figovca po suhe fige,

pa naprej do Super Li.....ge.

Na Svoji Poti