Sinoči sem zagledal jo – v nemirni noči!

Jahala je kol, debelo metlo, vsa vzravnana,

okoli bokov in čez prsi samo prozorna svila!

Bila je čudovita v soju lune, v srebrnini tème.

Pohítel sem za njo, da zgrabim zlat čop las.

Razmršeni lasje so plapolali kot pšenično klasje.

Gledala je strumno proti gori norega pričakovanja!

Moram jo ustaviti, da ne izve, kaj strast ponuja!

Ujamem jo, privežem na drevo z belo skorjo,

premažem njeno voljno kožo z apnom belim,

izžgem pohoto črno, rešim jo spoznanja in bo moja!

Prebudil sem poražen se in sam v gluhi noči.

Stopiti treba bo s piedestala – prisluhniti dekletu.

Naj pride draga spet in naj mi zaigra pojoča trava*.

Nada