V ZELENI SOBI
z nevidnimi stenami
zrak plapola na zlatih pramenih
s počasnimi gibi
zaplešem s sencami
v skrivnosti daljav in globin
v mir prednikov
utrujeno
me poležejo med korenine
oči dobijo barvo listov
veter po koži riše vzorce
igra se
z vratom
ki več ne hrepeni po biserih
s prsmi
ki več ne morejo dojiti
ovije se okoli bokov
ki več ne plenijo pogledov
masira otrdele podplate
ki se več ne zmenijo za trnje
odtekam
v vonje poznega poletja
in mantro škržatov
... ah, to je pa tako lepo in žalostno hkrati!!
poezija sprejemanja konca. Lepa in tolažeča pesem, ker s sprejemanjem pride dojemanje.
lp Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 10. 09. 2022 ob 11:22
- Prebrano 339 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 120.07
- Število ocen: 5