Šank, za njim sedim

in ona, ki pijačo naročim:

Eno pivo!

Ona toči eno pivo:

Lepo vreme, a?

Spijem eno pivce:

Eno žganje!

Ona hitro toči žganje:

Včeraj je snežilo, veš.

Ona s prsi drži pilo,

jaz pa:

Daj mi vina,

kar dva deci!

Ona hitro toči vino

godrnja:

Ti deci, deci!

Gledam v deci,

v kozarec,

ona o vremenu.

Naročim še vina,

gledam jo za šank:

Jutri bo poletje, a?

Spijem vso pijačo,

gledam tisto "kračo",

ki za šankom bleda je.

Stopim ven,

v temno noč,

pred menoj pa kip,

skulptura.

Spomnim se vremena,

svojega bremena,

vidim, kip se joka

huje od otroka.

Kip diskretno vprašam:

Kaj pa jokaš, a?

Kip s solzo na očeh

mi počasi govori:

Kmalu zagrmi!

"Krača" moja se smeji,

skulptura obleži

kar na meni,

svet se spremeni,

ko se strese in razpolovi.

Na Svoji Poti