Nekoč, še rosno mlad, sem postal brezdomec, zakaj, zdaj ni toliko pomembno...toda v skoraj tri letnem obdobju moje izpostavljenosti pred vesoljem, sem nekaj časa prenočeval na jasi v bližini velikega mestnega pokopališča, brez spalke in odeje, zgolj kar sem imel na sebi, zato me je zgodnja rosa vedno tako podhladila, da sem se moral postaviti na noge ker me je fajn zeblo, no, hodil sem v mrliške vežice kjer sem hočem nočem opazoval različne pokojne, ki so bili razstavljeni za stekli ob svečah, GREL sem se ob mrličih. Ne le ta izkušnja, temveč niz njih, so me prebudile, kajti hotel sem zvedeti "kdo sem in kaj naj bi sploh počel na tem svetu." Še danes me to spoznanje greje in ozavešča. No, zgolj refleksija na tvoj brezkompromisen tekst, res, v čudovitem svetu živimo skrajno neprilagojeni... 

tud jas sem spal pod marsikterim mostom

v Kopru sem enkrat tovoril "uničen" jogi iz kontejnerja, da nisem

spal na mokrem:DD

hja, moji razlogi so bli bolj psihične narave, ampak vem

da bom enkrat pristal točno tam nazaj:)

Hvala vama za vzpodbudna komentarja.  Živim blizu Postaje. Ki je kot vrtinec. 

Vse dobro.

Situacije, ki jih opisujeta Svit in Dejan, so vse prej kot prijetne, vzroki so široki, nepredstavljivi, žalostni, po drugi strani pa je ta pot kljub vsemu na nek način poučna, polna priložnosti, hvaležnosti ...

Poklon, ker vama je uspelo, vsaj v začetnoi fazi, vse ostalo so še preizkušnje.

Verjamem v lep cilj :-)

OJ, Stojan, meni je "moja situacija" odprla vrata za Presežno, ker sem se izpostavil "na vse ali nič," sem tudi dobil odgovor. 

... stopiti čez sebe!

Ne zaradi iskanja samega sebe, ampak zaradi višjega cilja ... tako si vsaj mislimo, ko smo mladi.

Nada, takoj, ko se upreš, postanejo vidne nevidne stvari. Pravda , Proces, se nikdar ne konča. Zato moraš stopiti čez sebe, v smrt. Ljubezen drugače sploh ni mogoča. Ker pravda se do smrti. Takrat šele se vidi, da te nekdo hoče uničiti, pa četudi je sv. Sava ali Mati Tereza.

Lp, m

Stojan, zdravo.