Čestitke vsem nagrajenim in izbranim za e zbornik. 

Druženje je bilo res prijetno, pa priložnost za klepet o poeziji ali prozi ali o čemerkoli že  :) Predvsem pa mi je bil všeč literarni sprehod po Ljubljani, med katerim sem izvedela za kar precej meni do te sobote neznanega. Prof. dr. Milena Mileva Blažič je neumorna ''arheologinja''  literature. 

Velika pohvala gre seveda Sari Špelec, ki je vso reč (s svojimi pomočniki) odlično skomponirala in oddirigirala.  :) 

So ljudje, tako polni ljubezni do besede in neverjetni tkalci besednih zvez, ki jih lahko le občudujem.  

Hvaležna sem, da sem lahko doživela to sobotno popoldne  literarnih zavetnikov.

Irena

Domača balada ali - Ga stakne nazadnje, bila mu je kos

Zala, brhka in vesela,
kite kakor zlati klas,
pred zrcalom je sedela,
lica ni najedel čas.

Se med fanti je vrtela,
zmeraj s smehom šla v umik,
da ne bi se res ujela,
v želje moške vseh oblik.

Malce vzdigne ljubko brado,
k veselici se odpravi,
kjer vse pleše, ljubi rado
tud' na mokri, rosni travi.

Izmed znanih vseh izrazov,
tujec čeden v njo strmi,
polna ognjev, polna mrazov,
v strasti magično drhti.

Zavrti jo, polka ureže,
kar šepeče, je vabljivo,
in usoda vmes poseže -

ni zaljubljeni sumljivo.

Že ujeta v čipke bele
dahne tisti stari Da,
kratke urice vesele -
ljubosumen posesa.

Ni je več na kave, plese,
vsa v modricah, smrtno bleda,
vidi se le prek' zavese,
dragi njen povsod poseda.

 

*

Z vrb visi volneni pas,
trsje z vetrom je v šepetu,
župnik rano gre na vas,
ker poklican je k dekletu.

 

Dom v črnino se zavije,
far ob pare mladca stopi,
naricalka glasno vpije,
vdova išče pas ob jopi.

 

Skrivoma k mrliču gleda,
vrat prikriva mu kravata,
uredila je, seveda,
svoje sreče rablja, tata.

 

»Sva tja k reki davi šla,
z mivke zdrsnil je v brzice,«
med molitev klepeta,
maska žalosti je lice.

 

Ko zadušnice poplača,
spet živi dekliški sen -
snubce vabi, jih zavrača,
v morah mrtvečev je plen.

ČESTITKE nagrađenima i srdačan pozdrav!

Mirko

Čestitam vsem nagrajenim in izbranim avtorjem,

srečanje je bilo zanimivo in poučno. Hvala Ani Porenta za izčrpen zapis, ki obudi celotno dogajanje, Sari Špelec za organizacijo in vodenje po poteh literarnih zavetnikov, vsem VIP-ovcem hvala za sodelovanje, izrečene besede in čudovit sprehod med glasbo, poezijo in prozo njihovih del. Hvala vsem, tudi avtorjem, za čudovito preživet popoldan in večer.

Vesela in hvaležna sem, da sem bila v vaši družbi.

Ljubezen je večna

Antonija Jereb

/Povodni mož v preobleki/

Ni le Uršika zala štrene mešala,

vsaka mladenka štemati se zna.

Z mičnim pogledom ti pomežikne,

povedat` želi, da si išče moža.

 

Ob glasbi, ob plesu, se sreče krojijo,

mladen`čem, mladenkam oči zažare,

čeprav se beseda v grlu zatakne,

v ritmu se glasbe prešerno vrte.

 

Kaj hitro se par v tišino umakne,

iz množice v noč, ki skriva pogled,

glasba prešerno dela ozračje,

metuljčki v želodčkih sploh niso odveč.

 

Povodni mož le še stara je bajka,

mladen`čem zalim res ne bi bil kos,

vsaka bi dečva ga hitro spoznala,

brez dobrega avta se zdel bi ji bos.

 

A se najde tud` taka, ki nihče ni ji všeč.

Če pa z denarci pomaha, jo v limuzino povabi,

z dodatnimi čari pa omehča, nič ne pomisli,

hitro prisede, ponikneta v noč, ki ju ne izda.

 

Par izgubi se, kdo ve, kam sta šla.

Mogoče pa stara bajka res še velja …

Z lepimi pozdravi,

Antonija

Lepo je bilo v družbi številnih literatov in drugih entuziastov. Hvala vsem!

Antonija, zakaj pa svoje pesmi ne objaviš med pesmimi namesto tu v komentar?

Lp, mcv

MCV, Alenka, ti si že odšla, ko smo se pogovarjali, da bi prispevke objavili pod Anino ''reportažo'', predvsem zato, ker je bilo med pesemsijevci tudi nekaj takih, ki so na temo 'Povodnega moža' pisali v prozi.

Lep ples v jesen ti želim.

I

Razumem. Nisem vedela, zato sem svoj zapis objavila kar v rubriko Pesmi.

Pa da vidimo, koliko pesemsijevcev bo tukaj objavilo svoje besedilo, poslano na ta natečaj.

LP, mcv

POVODNI MOŽ

 

Vsega tega tedaj še nisem vedel. Gledal sem jo skozi modrino vode, kako stopiclja po samem robu obrežja. Lahko bi vsaj slutil, da je vsa prelestna in žlahtna samo njena zunanjost. Globoko v njej pa sta se bohotili nečimrnost in samovšečnost.

 

Lagodno sem se prepuščal lenobnemu toku na rečnem dnu in odzdravljal mestnim veljakom in damam. Pri Makalonci je bil postanek najslajši, saj nikoli ni zmanjkalo prešernega smeha brhkih mladenk. Hihitanje je odzvanjalo od strmih brežin in mi dajalo zamah. Vijugal sem med njihovimi odsevi in odmevi pomenkovanj ter vsake toliko poškropil kakšen gleženj. Pri Tromostovju me je močnejši tok povlekel v globino in zdaj zdaj sem že sedel na bregu pri Zmajskem mostu. Z njegovimi čuvaji smo se pogosto šalili na račun župana in njegovih podanikov. Tokrat pa so me pričakali mrki pogledi in zaskrbljeni obrazi. Začuden sem jih pobaral, kaj neki se je pripetilo. Vsi vprek so mi začeli pripovedovati, da se v mestu govori, kako je prelepa mladenka Urška prepričala župana, da preusmeri vso Ljubljanico v Gruberjev kanal in namesto struge skozi center mesta postavi široko promenado, na kateri se bo trlo sprehajalcev in kjer se bodo lahko razkazovali pomembneži in tisti, ki bi to radi postali.

 

Od silne jeze sem postal popolnoma temnozelen. Sklenil sem, da bom za vsako ceno preprečil to obskurno malomeščansko nakano. Meni že ne bo nihče ukradel reke.

 

V temni izboklini struge sem skoval načrt. Nadel sem si najtesnejše bele hlače in oprijeto črno majico, ki je izzivalno poudarila mišičasto telo. S hitrimi zaveslaji sem se pognal po reki. Pri Čevljarskem mostu sem jo zagledal. Obkrožena s prijateljicami je poplesovala ob ograji, da se je nabrano krilo kakor vihar vrtelo v zraku. Hip zatem sem bil že naslonjen ob betonsko svetilko in zazrt v njeno mladostno razposajenost. Krilo se je ustavilo, prav tako pa njen pogled v mojem. Kot začarana je stopila proti meni in zastala na korak, ko sem jo urno zgrabil in skupaj z njo poniknil v temnino reke.

 

V mestu je po izginotju mladoletnice završalo. Govorice so dobivale vse večje razsežnosti. Urška da naj bi bila opažena v Parizu pa tudi v Milanu in Londonu. Mediji in javnost so bili na nogah. Z vseh naslovnic so gledale njene modre oči. Strah pred neznanim se je meščanom zavlekel pod kožo. Med vsem tem vrenjem pa sem jaz zasipal mestno hišo s peticijami proti novi promenadi. Na stojnici pred Rotovžem sem zbiral podpise za ohranitev struge Ljubljanice in ureditev pobrežja. Kot da bi ljudje začutili neko nevidno energijo, se je zavzemanje za ohranitev struge prelevilo v vsesplošno gibanje. Na Prešernovem trgu so se prirejala zborovanja, s katerih je množica krenila na sprevod po ulicah. Ko zborovanja niso prenehala že cele tri mesece, je župan sklical tiskovko, na kateri je javno objavil, da odstopa od predvidenega posega v mestnem jedru. Novinarji so ga zasuli z vprašanji, tudi o tem, kako namerava polepšati obrežje. Ob tem pa ni bil nihče pozoren, da izpod skrbno urejenega frfruja prelestne novinarke gledajo sinjemodre oči.