Nekoč, nekje življenje mirno teče.
Kaj sreča je, nihče ne ve, le sanja.
V družini je? Je v knjigi z mnogo znanja?
So skrinje polne? Noge neboleče?
Mordá dovolj je skromna le obleka,
pomlad, zelenje mladega drevesa
in ptič, ki čisti pisana peresa,
v dolini med gorami bistra reka?

Bila je prva v šoli med dekleti,
a ni po znanju ona le slovela;
pet fantov na vsak prst tedaj imela,
ki od lepote so bili zadeti.
A zanjo dober ni nihče iz kraja
domačega. Poštenost zamenjuje
z denarjem, zlatom. Kar tako, brez nuje,
lahkotno tujim 'princem' se prodaja.

Ni lep bil on in ne bogat, postaven,
živel je z materjo na podeželju;
se skritemu predajal je veselju.
Njegov trebúh zato ni bil prav raven.
Življenje težko kruto zaznamuje
značaj njegov in notranje vrednote;
živali žrtve nuje so, pohote,
dejanj pa često sploh ne obžaluje.

Na čelo, lica mrežast vzorec riše
globokih gub izbirčni se nevesti.
Otrok ni, ne moža, zdaj je na cesti,
in vzela je slovo od lepe hiše.
Ponos jo že zapušča, konec slave
nekdanje je, lepote in idile.
V samoti sanja, hrepeni, želi le
trenutek si bližine in zabave.

Na vasi ogenj kurijo ob kresu,
praznujejo: začenja se poletje,
ljubezen v zraku je, prijazen svet je
in mladi se vrtijo v divjem plesu.
Ob strani ona sama pozibava
razkošne boke, ko jo on zagleda.
Takoj jo zgrabi, zavrti – seveda
k njegovi se privije njena glava.

Plesala strastno sta skoz noč, do zore,
ko megla je prekrila vso dolino.
Na licu on začuti hlad, zmrzlino,
ozira se okoli, nič ne more.
Ljudi ni več, odšli so v svoje hiše;
ko truplo njeno zvleče na brežino,
prekrije nežno s svežo drenovino,
za sabo blatno sled skrbno zabriše.

In spet kot prej življenje mirno teče.
Kaj dobro je, nihče ne ve, le sanja.
Imeti čas za lepa praznovanja?
Le biti živ? Točiti solze sreče?
Deliti vse, premagati prepreke?
Tolážiti se s plehko le zabavo?
Se prepustiti, kot v meglí v daljavo
vijugajo v dolini kalne reke?

modricvet