bez pitanja pitam
zašto su ulice opustjele,
ili su sve tiše. htjedoh
proširiti pitanje: što
zapravo čekamo
(već smješteni
u četverokotač)
i zašto su nam
ogledala po čelu
sve manje nasmiješena.
ne čujem odgovor.
čitajući mi misli
nešto mi kaže samo
pomijeranjem usana.
i gleda kako kidam
listove lijera, lstove jorgovana.
zna ona da ne mogu
napustiti takvoga sebe
kad me zajedno s nedjeljom
vuče na piknik u predgrađa
da iz nesvakodnevnog ugla
važemo naše profile,
naše godine koje se
skupljaju u ogledalima
naših čela i sve se
manje smiju.
Všeč mi je zorni kot, ki bi se v takem stanju pogosteje zatekel k begu, pri tebi pa se v približevanje ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana. Zadovoljstvo mi je i čast.
Lp,
Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!