Rođeni u vreme na skali normale
Stigli u nevreme(na)
O zadržavanju nismo slutili
Bilo koja naseobina
žvaće svoje ljude
zatim ih nonšalantno pljucne kao malograđanin čačkalicu
Posle nas pitaju gde nam je energija
Umor nas decenijama umotava u paučinu
Trebaju nam kapsule u koje bi ulazili i punili se istom
ali ne da postanemo roboti
(ako me razumete)
Najtoplije leto u zadnjih sto godina
postajemo tropsko-pustinjski predeli
Posle me pitaju gde sam
Pretvorila sam se u kaktus
Nisam misica
o sebi tako ne mislim
SF je ipak SF
ali svetski mir, vera u čovečanstvo nestaje,
ispada iz džepova kao istrošena maramica
otpada ko lisje sa jesenjih pejzaža
Posle me pitaju gde mi je polet
eno ga u kornjačinim krilima
Posle me pitaju gde mi je srce
držimo zajedno glave tik iznad lednika i dišemo, dišuckamo
u nevreme(na)
imam sreće da srce kraj mog traje
Pesem, ki stopnjuje odtujenost in neznosnost bivanja, do kdaj bomo imeli srečo in srce, ki bo zdržalo?
Čestitke,
lp, Ana
Hvala Ana.
lp
Jelena, izvoli še tu prevod pesmi:
https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/172211/prisli_smo_v_necase
Lp, Marko
Odlična pesem, Jelena.
Bravo, čestitke!
Lp, Marija
Hvala Marija :)
Prevooo d :))))
Hvalaaaaa Marko.
Z veseljem :-)
Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jelena Stojkovic Miric
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!