We make more fuss of ballads than of blueprints –
That’s why so many poets end up rich,                     
While engineers scrape by in cheerless garrets.      
Who needs a bridge or dam? Who needs a ditch?  

Whereas the person who can write a sonnet          
Has got it made. It’s always been the way,              
For everybody knows that we need poems             
And everybody reads them every day.                     

Yes, life is hard if you choose engineering –            

ou’re sure to need another job as well;                    
You’ll have to plan your projects in the evenings    
Instead of going out. It must be hell.                         

While well-heeled poets ride around in Daimlers,  
You’ll burn the midnight oil to earn a crust,             
With no hope of a statue in the Abbey,                     
With no hope, even, of a modest bust.                     

No wonder small boys dream of writing couplets
And spurn the bike, the lorry and the train.
There’s far too much encouragement for poets –
That’s why this country’s going down the drain.

prevedel M. N. P., udi strojn.

Wendy Cope (1945) je sodobna angleška pesnica. Poučevala je zgodovino na St Hilda's College v Oxfordu. Zdaj živi v Elyju v Cambridgeshiru s svojim možem, pesnikom Lachlanom Mackinnonom. Kljub majhnemu učinku so se njene knjige dobro prodajale in s svojo lahkotno, pogosto komično poezijo je pritegnila priljubljene privržence, dosegla pa je tudi literarno verodostojnost z dvema nagradama in uvrstitvijo v ožji izbor nagrad v štirinajstletnem obdobju. Ima ostro oko za vsakdanjik, vsakdanje vidike angleškega življenja, zlasti za želje, frustracije, upe, zmede in čustva v intimnih odnosih. Dr. Rowan Williams je znan oboževalec njenega dela, saj je zapisal: "Wendy Cope je brez dvoma najbolj duhovita izmed sodobnih angleških pesnic in govori veliko zelo resnih stvari". Leta 2021 je pesnik in kritik Rory Waterman izdal prvo kritično knjigo o njenem delu za serijo Writers and Their Work. Tri haikuje iz knjige Making Cocoa for Kingsley Amis, kjer so predstavljeni, kot da jih je napisal (izmišljeni) pesnik Tulse Hill Jason Strugnell, je skladatelj Colin Matthews leta 1990 postavil kot Strugnellov haiku. Leta 2008 je bila Copina pesem "After The Lunch" uporabljena kot besedilo pesmi "Waterloo Bridge" jazzovskega skladatelja Joolsa Hollanda ter pevke Louise Marshall.

 

hvala za še en prevod

čeprav je pesnica iz nekega drugega sveta - kjer vsi radi rimanje besed bero - le kje je to?  :)

lp

pi

Kje? V GB za časa Margaret Thatcher. Seveda je to parodija. Literatom se je takrat tako godilo, kot zadnje čase pri nas pod vladavino kultur-ministra Vaska.

p. s. Danes zvečer bo imel na TV-SLO Moži(n)ček intervju z gospodom ex-ministrom. Gliha skup štriha ...

Me ima, da bi napisal parodijo "Hvalospev borcem za desno usmerjeno nacionalko" (Možina + direktor TV + general RTV ...)

Hehe, si me spravil do nasmeha, dedihajka  :)

a tudi pred tem sem se nasmejala - ker parodije so odlično ogledalo

lp

pi