Nisva več ti in jaz,
nič več o naju ni glasu.
Dišala sva včeraj,
danes ni več o naju sledu.
Ni prikupnosti,
hladen je izdihan najin zrak.
Na mizi sva pustila dva kozarca nalita, vsak na svojo stran držita.
Toplota v obleki se je izgubila v mrzla dva najina telesa.
Izrečeno v temni noči, pozabljeno nama se zdi.
Trasa, kjer se pretaka najina vročica je v hudourniku udrta.
V bujenju dan postaja najina postaja.
Na pot v življenju, kot tujca čakava.
Samo zdaj "mano", v naju več ne spoznava.
Kako lepe stihe rodi bolečina razhoda, odtujitve!
p.s.: zadnja vrstica je nekoliko nerazumljiva. Ali manjka kakšen predlog?
Mana- medena rosa.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: faeq
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!