Zareže molk v te pesmi nevesele,

besede zavrtinči, v žrelo vrže

teme; samo se skrije v bližnje polje,

v vabeče mehke glej, lepe boke zrele.

V samoti sence kobila povrže,

in črno žrebe zgleda vedno bolje.

Še Severnica glej, utripa blizu

in zvezde Zmaja svetijo se tam v nizu.

So starki zdavnaj kite posivele,

razplete jih, da padejo kot slap,

zaplešejo kot veje breze bele.

Globoko spi, jo kar zadene kap.

Oblak kometov, zvezde so zbledele...

nebo tako je mirno, ni več sap.

nada pecavar