Požar divja,

polž rešuje svojo hišico,

kača svoje mladiče.

Razum škripajoč zapušča peron v temi.

Odpri okno.

Zazri se v črne oči nesrečnika,

ki z ognjem v roki išče suhe trave na robu senožeti.

Polje, gozd moja žalost.

Zrem v ekran.

Krivca za požar ni.

Morda je usoda,

morda samo oddaljeno zavijanje sirene:

osamljenega gasilca.

In smo kot listje rumeno, ljudje

in kot veter je življenje to naše.

Kot listje rumeno, smo ljudje, v ognju.

zdenko