Trd je naš značaj, ta karma naša, imenujemo jo usoda.
Ko se posuši naš studenec življenja, se ozremo na okolje, se potonimo v morje želja, postavimo vprašanja. Odgovore si izmislimo, ko ne moremo več dojeti, da v našem studencu ni vode.
Gremo v četrti svet, izmislimo si nove dimenzije, reševati nam nemogoče, ostanemo v suši. V globini nam se postavi meja mogočnosti, ki ni v naši zavesti.
Ko se polomi zadnji del mozaika, razmeče naše podobe na tla tesnobe, šele takrat smo le ljudje brez treme.
Konec je za vogalom, nas čaka.
V en glas vpijemo , o bog življenje je pač tako.

faeq