Vsakokrat, ko veter privzdigne

poletno mehke veje limonovca,

se izza njih pokaže Luna.

Polovična je,

pa se vseeno razsipa skoraj čez pol morja.

Ne upeha se, 

tudi veter nad morjem se ne,

pa skupaj nonstop spreminjajo gladino,

da izgleda skoraj stalna

in ozaveščena.

Človek v morju!

plava

z neosvetljene na osvetljeno stran, 

pa ni tam voda nič težja,

Luni fotoni ne pripadajo,

izposojeni so, gratis.

Obrne se in plava nazaj.

Človek v morju

ni isti človeku z limonami na limonovcu,

obema pa so hkrati utihnili isti škržati,

obema sedaj žgolijo isti črički,

dokler tudi poslednji ne utihnejo.

Ah. Luna.

Ah. Veter.

Ah. Morje.

Saj bo Luna planet. Z geologijo.

Saj bodo limone orumenele. Zrele.

Saj bo veter zamenjal. Smer.

Človek …

ah, človek. 

Plavajoči.

Mirjam Dular