To noč

si
bos
splezal
na jambor
in
iz
višine opazoval strah.

V temačnem spokoju si v očeh nosil tisto najstniško žlobudranje, ki se je prelivalo v želodec - in iz katerega so vzleteli metulji,
ki
so
iz
vek
obrisali
pot,
mililigram soli
ter
še nekaj nepomenskega značaja,
ki
te
ovrednoti,
začrta,
oriše,
v zmes nepravilnosti.

Dišal si
po dolgočasnem aprilu
in
v
razgaljenih nedrih
nosil
breztežen vetrc,
ki je vsake toliko zapihal
po dolgih prožnih kosteh
in
iz
glav
odpihnil klobuke
ter jih nagajivo
posadil
na
nemirne valove.

Kasneje si vzklikal, da ljubiš - in da boš nekoč umrl.
Še prej
boš postal
literarna zvezda
in
se
čez
kakšnih
pet let
veličasno sprehodil
po rdeči preprogi
ter
se
ob koncu prireditve
čisto po naključju znašel med dobitniki nagrad.

Vate bodo zalučali
nešteto toplih metafor
pa tudi kar precej duhovitih
odtisov
ter
pritlehnih namenov.

Potem se verjetno
ne boš več bal
plitkih ljudi brez pigmenta,
ki pogosto pozabijo
na to,
da si seme.

Jernej Jager