včeraj, danes, jutri

Tiho,

prav po tiho,

se prikradejo
trenutki pozabe.
Rezek pok
pretrga tišino.
Lepa,
dragocena
porcelanasta skleda
pade na tla.
Razleti se na atome.
A pride čas,
ko rabimo objem,
toplo besedo,
da sestavimo črepinje,
da obudimo
spomine
iz davnine.
Prelivajo se skozi
prekvačkan čas,
premetava jih skozi
mogočne bučne kanjone.
Po brzicah z deročo vodo
jih naplavlja in odlaga
v zapreden kot labirinta.
Dvigajo se iz prahu življenja.
Rahel piš zaveje,
skozi kopreno se sonce prebija.
Rosa na travi,
čipkasti pajčevini,
v kaplicah,
se prezrcali
v lep topel dan.
To je sončen utrinek,
ki je tvoj,
samo tvoj
in samo moj,
naj ostane zavečno tak.

zmajer